ODNOSI VO PRAVOSLAVNATA CRKVA I VSELENSKATA PATRIJARSIJA

Carigradskata Patrijarsija ja prevzema inicijativata na voveduvanje na novi odnosi, kako megu poedini autokefalni crkvi, taka i po prasanjeto na nivnite Dijaspori vo svetot. Vakvi i slicni prasanja od opsto znacenje za celoto Pravoslavie vo minatoto bile razgleduvani na Vselenskite Sobori koi vo Vizantija gi svikuvale poedini carevi na koi im bilo od znacenje da se stavi red i mir vo Crkvata i drzavata. No, deneska nie ziveeme vo svet cii centrite na mokta, kako i poedini drzavi, ne se zainteresirani ili duri se neprijatelski raspolozeni kon Pravoslavnata crkva. Mozebi  toa e eden od mnogute pricini sto veke podolgo vreme sto Carigradskata patrijarsija se obiduva da prezeme uloga na “koordinator” i “glasnogovornik”na site ostanati crkvi, t.e. da stane centar na Pravoslavieto vo kanonska i administrativna smisla. Vo toj pravec, od strana na poedini nejzini pretstavnici, nastanuvaat cudni tolkuvanja na drevnite kanoni na Vselenskite sobori za da bi se i pravoslavnata eklesiologija razvila vo nekoj nov pravec.

Dovolno e da se poseti oficijalnata prezentacija na Carigradskata Patrijarsija na internet (www. Patriarchate.org) id a se izbere bilo koj od napisite i tekstovite koi tuka se pojavuvaat. Se zabelezuva, pred se, po niv, deka ovaa Patrijarsija dobila novo ime :” Vselenska Patrijarsija na Konstantinopol”. Kako takva, taa tuka oficijalno na svetot se pretsavuva kako nekakva “Majka Crkva” i “Centar na edinstvo na site ostanati crkvi koi ja sledat pravoslavnata vera i kanonskiot poredok”, so drugi zborovi, kako edna mnogu pomalku ispolitizirana i celosno cista – pravoslaven Vatikan.

Prviot i vovedniot tekst pod naslov “ Vselenska Patrijarsija na Konstantinopol” pocnuva so zborovite: “ Vatikan e srce na Rimokatolickoto hristijanstvo. Vselenskata patrijarsija na Konstantinopol e srce na Pravoslavnoto hristijanstvo!” Potoa prodol`uva: “ Funkcijata na Vselenskata Patrijarsija kako centar na edinstvo i zivot na Pravoslavnata crkva proizleguva ne samo od nejzinite isklucitelni kanonski prerogative na osnova koja taa uziva ednakvo ucestvo so Crkvata na Stariot Rim vo cest na Prviot Tron (Prima sedes) vo poredok na staresinstvoto megu patrijarskite tronovi (sporedi gi kanonite na Vselenskite sabori : 3. Carigradski i 28. Halkidonski), tuku i od nejzinite drevni misii na svedostva, patronati i rasadnici na Pravoslavnata vera!” (Perennial Ecclesiastical Ministry, www.Patriarchate.org)

“ Crkvata na Konstantinopol, bidejki e prva megu aftokefalnite pravoslavni crkvi i imajki istorisko i teolosko pravo i odgovornost da inicira i koordinira akcii od megupravoslavno znacenje, istovremeno prodolzuva da socinuva isto taka i pomesna Crkva cija jurisdikcija e ogranicena so specificni geografski granici. Ova e nesto sto se, sprema kanonite, se odnesuva na site crkvi, vklucuvajki go i Rim, osven sto Crkvata na Konstantinopol ima ekskluzivna privilegija da deluva i nadvor od teritorijalniot kapacitet vo odnos na crkvite vo dijasporata, i isto taka ima pravo da sudi vo sporovi. Ova pravo na Crkvata na Konstantinopol go dava 28 kanon od Cetvrtiot Vselenski Sobor odrzan vo Halkidon vo 1451 godina”. (Canonical ecclesiastical Jurisdiction of the Ecumenical Patriarchate, www.patriarchate.org)

“PRAVOSLAVEN GLOBALIZAM”

Bez somnenie deka takvite tezneenja na Carigradskata Patrijarsija ke bidat podrzani i potpomognati od strana na globalistickite sili vo megunarodnite krugovi. Zosto, neosporno e deka centralistickite tezneenja vo svetot se vo silno dvizenje i, kako sto gledame, izgleda da toa ima svoe vlijanie duri in a eklesiologijata koja momentalno ja zastapuva Carigradskata patrijarsija. Interesno e deka ostanatite pravoslavni crkvi nemaat mnogu volja da se zadlabocat nitu da reagiraat na noviot bran na takvite tendencii novonastanatite tolkuvanja na kanonite. Na mnogumina izgleda deka takvite tenzii na Carigradskata Patyrijarsija sepak odat dlaboko vo minatoto, zosto mozebi nekoi “vizantijci” nikogas ne ja napustile idejata za edna zaednicka drzava i edna crkva za site pravoslavni (izgadena po modelot na Vizantija), pod eden car i eden ptrijarh. Isto taka, mopzebi za toa pridonesuva i faktot sto ostanatite pravoslavni crkvi (vo postkomunistickite zemji) momentalno se preokupirani so nastanite i situacijata na domasniot teren: neznatno budenje za verata kaj osiromaseni i dezorientirani narodi, nestabilni i sosema nejasna politicka scena, pritisok od zapadnite globalisticki i plutokratski sili i kako posledica od toa, vojni vo poedini podracja, katastrofalni ekonomii, begalci, siracinja, zaminuvanje na desetici iljadi luge vo stranstvo (vo Dijasporata) i t.n. Vo vakva atmosfera koja nastanala po raspadot na Sovetskiot Sojuz i bivsa Jugoslavija, kako i po politickite presvrti vo zemjite na poranesniot komunisticki blok, Carigrad go zajakna  svoeto centralisticko deluvanje koe go zapocna uste vo 30-te godini od 20-iot vek. So toa mnogu mislat deka sega Fanar vakvata sostojba ja gleda kako zgodna prilika za svojata ekspanzija.

Vo sekoj slucaj ostanatite pravoslavni crkvi (ili barem Srpskata Pravoslavna Crkva) ucestvuvaat vo sovremenite megucrkveni slucuvanja edinstveno so toa sto povremeno ispraka svoi pretstavnici na megupravoslavni konferencii i predsoborski sednici. Vazno e da dokumentite koi tie, kako pretstavnici na svoite crkvi gi potpisuvaat i nosat so sebe tocki koi eksplicitno gi obvrzuvaat nivnite pomesni crkvi ( vidi tac. 5 Konferencija za podgotovka za Vselenskiot Sobor, Sambezi 7-13 noemvri 1993 godina). No i pokraj toa, blagodarenie na povrsnata ili slaboto obavestuvanje  na ostanatite, nivnoto ucestvo na ovie zasedanija voobicaeno se dozivuva kako “nezadolzitelno”.   Na toj nacin povremenite diskusii vo javnosta ili pojavata na tekstovi koi predupreduvaat na ovie tendencii, otfrlajki gi kako “alarmantni’, “panicarski”, “senzacionalisticki”, “nedobronamerni” i t.n.

Uste vladika Nikolaj Velimirovic vo svojot izvestaj do Svetiot Arhierejski Sabor na SPC ( na osnovata na odlukata na Soborot od 10. 12. 1920g) za sostojbata, potrebite i zemjisteto na pravoslavnata crkva vo SAD, predupredi na nastojanuvanjata na grckite crkovni krugovi Dijasporata da se stavi pod jurisdikcija na Carigradskata Arhiepiskopija. Vo svojot izvestaj od 13-26 juni 1926g. toj veli:

“Gledisteto na Grcite mi go objasni Mitropolitot Atinski Meletije Metaksakis, koj sega se naoga vo Amerika kako begalec, i Aleksandar epikop Rodostolski, kogo istiot Mitropolit Meletije pred tri godini go odvel vo Amerika i tuka go delegiral da vrsi dolznost episkop na grckata crkva vo Amerika.”

“Mitropolit Meletije veli, deka spored kanonskite propisi, vrhovniot nadzor nad crkvite vo Amerika mora da pripadne na Carigradskiot Patrijarh. Se povikuva na kanon 28. IV Vselenski Sobor, pod koj site crkvi vo “varvarskite” zemji potpagaat pod jurisdikcija na patrijarhot vo Carigrad. Ovaa jurisdikcija, sprema negovoto mislenje, bi bila poveke pocesna, a pokonkretno bi se pojavuvala samo vo slucaj na apel od edna nezadovolna strana”. (Sobrani dela, kn. 10, Hilmestir. str 467).

(Mitr. Meletije, kontroverzna licnost i energicen borec za idejata na panelenizam, vo noemvri 1920g e proteran od Grcija. Po podnesuvanjeto na ostavkata ziveel vo Amerika, Slednata godina e izbran za carigradski patrijarh (8. Fevruari 1921-10 juli 1923) a potoa za aleksandriski patrijarh na 7 maj 1926g.)

Vo meguvreme , tezneenjeto na Carigradskata Patrijarsija, koi se izdanok na politickoto dvizenje za panelenizam i vakvata rabota na grckite crkovni krugovi, stotuku se razvivaat do merka na nekoja nova eklesiologija, t.e. novo ucenje za Pravoslavnata Crkva. Svestenikot Zivko Panev, od Pariz, vo svojot napis “Prasanjeto na dijasporata” (rakopis), go naveduva primerot na okruznoto poslanie na Carigradskiot patrijarh, na Nedelata na Pravoslavieto, 1950 godina:

“Crkvata na Svetiot Apostol Andrej Prvopovikan, koja vo pocetokot bila tolku skromna i tolku mala, no porasna i se prosirila i se vozdignala se do prestolot na Vselenskata i do centarot na Pravoslavnata Crkva. Ovoj cedntar i ovoj bozestven temel zaedno gi drzi site lokalni i autokefalni crkvi. Tie pak, upravuvajki po kanonskata ikonomija so crkovnite raboti i koordinirani od strana na ovoj centar socinuvaat edinstveno i nevidlivo telo. Vselenskiot presto se grizi i bdee nad ostanatite sestrinski crkvi, sekogas vonrednite okolnosti gja sprecuvaat pastirskata aktivnost. Nikako na drug nacin tuku so ovoj Prestol, opstejki so nego iv o kontakt so nego, pomesnite pravoslavni crkvi se povrzani megusobno da bi formirale telo na Edna, Sveta, Soborna i Apostolska Pravoslavna Crkva, cija glava ne e nikoj drug tuku Onoj koj e pocetok i e ispolnitel na verata, Isus Hristos…”

Ako eden ucenik na bogoslovija vaka bi ja formuliral eklesiologijata na Pravoslavnata crkva-nikogas ne bi mozel da dobie preodna ocenka. Pretpostavuvam deka profesorot bi go prasal so zborovite na Apostol Pavle: “Lebot, koj go krsime, zarem ne e zaednica so teloto na Hristos?” (1.Kor. 10, 16). Megutoa, tuka gledame raganje na nekoja nova eklesiologija vo pazuvite na Carigradskata Patrijarsija.

Vo toa svetlo stanuva pojasen i do sega objaven dnevniot red so tema idniot Vselenski Sobor, cija podgotovka koordinira Carigradskata patrijarshija, a koi se postaveni po ovoj redosled:

1. Pravoslavna dijaspora

2. Avtokefalija i nacin na koj taa treba da se obavuva

3. Avtonomija i nacin na koj taa treba da se objavuva

4. Diptisi

5. Prasanje za zaednicki calendar

6. Precki za brak

7. Prilagoduvanje na ekonomskite propisi koi se odnesuvaat na postot

8. Odnosi na Pravoslavnite crkvi so ostanatite hristijani

9. Pravoslavie i ekumenskoto dvizenje

10. Pridones na pomesnite pravoslavni crkvi vo ostvaruvanje na hristijanski idealen mir , sloboda, bratstvo i ljubov megu narodite i ukinuvanje na rasna diskriminacija.

Gledame deka 7 od 10 postaveni temi se odnesuvaat na organizacijata i ureduvanjeto na Pravoslavnata Crkva, a poslednite tri kako da se prepisani od nekoja sednica na eden od pododborite na ON (zarem ne vi se cinat poznati sloganite za “mir, tolerancija, sloboda,  demokratija, diskriminacija, pravata na covekot, zastita na okolinata” itn.?)!

Na vakvite tendencii na Carigrad reagirase, megu mnogu drugi, i poznatiot duhovnik i arhimandrit Dr. Justin Popovic so predstavkata na Svetiot arhierejski sobor na SPC od 07.05.1977, vo koja veli: prasanjeto za podgotovki i odrzuvanje na noviot “Vselenski Sobor” na Pravoslavnata Crkva ne e ni novo vo ovoj nas vek od istorijata na crkvata. Toa prasanje e zapocnato uste vo vremeto na nesrekniot patriarh Carigradski Meletije Metaksakis, poznat voobrazen modernist i reformator i tvorecot na raskolot vo Pravoslavieto, na negoviot takanarecen “Sepravoslaven Kongres” vo Carigrad vo 1923 g…

Od aktite i odlukite na sega takanarecenata “Prva Predsoborska Pravoslavna Konferencija”, odrzana, neznam zosto, vo Zeneva, kade odvaj ima nekolku stotini pravoslavni vernici, se gleda deka spremila i odredila iden, sega nov, katalog na temi za idniot “Golem Sobor” na Pravoslavnata Crkva.

Vo seto ova se odkriva i projavuva ne samo obicna nedoslednost, tuku i ocigledna nesposobnost i nepoznavanje na Pravoslavieto od onie koi sega vo vakvi situacii i na vakov nacin im go nametnuvaat na Pravoslavnite Crkvi toj svoj “Sobor”, neznaenje i nesposobnost da pocustvuvaat i razberat sto znaecel i sto znaci eden vistinski Vselenski Sobor za Pravoslavnata Crkva i nejzinite vernici. Zosto koga bi cuvstvuvale i razbrale, togas bi znaele pred se deka vo istorijata i zivotot na Pravoslavnata Crkva nikogas nitu eden Sobor, a osobeno takvo blagodatno svetopedesetnicko slucuvanje kakov e Vselenskiot Sobor, vestacki ne baral i izmisluval temi za svoja rabota i zasedanie; nikogas nametlivo ne odrzuval “Konferencii, kongresi, prosinodi” i slicni vestacki sobiri sosema tugi i nepoznati na pravoslavnata soborska tradicija, a vsusnost kopirani od zapadnite organizacii tugi na Crkvata Hristova.

CRKVATA KAKO ISKUSTVO

Neodamna vo “Teoloski Pogledi” e objaveno predavanjeto na poznatiot teolog, mitropolit pergamski Jovan (“Vselenska Patrijarsija i nejziniot odnos kon ostanatite Pravoslavni Crkvi”, Portokaras, Halkidiki, 23-28. Septemvri 1993, Teoloski Pogledi Br. 1 – 4 Beograd 1998), koj izvikuva: “ Ekleziologijata e navistina nedovolno razviena vo Pravoslavnata Crkva!” na kraj na svoeto predavanje toj otvoreno gi povtoruva tezite na poslanieto do Vselenskiot Patriarh od 1950 g.. , i tvrdi deka “Novata situacija vo svetot” ke pridonese da se pocuvstvuva dlaboka potreba … da site se zavrtat kon sredisteto na Crkvata (misli na Carigradskata Parijarsija) koj moze ponekogas da deluva kako posrednik vo nedorazbiranjata, a vo sekoj slucaj kako koordinator i glasnogovornik na obedinetoto Pravoslavie!” Bi mozelo so sigurnost da se kaze deka masite na “obicnite” svestenici, monasi i vernici vo Pravoslavnata Crkva (osobeno od negrckite pomesni crkvi) ne bi imale poim za sto tuka stanuva zbor i od kade doagaat takvi idei? Carigrad mozebi zavzema centralno mesto vo grckoto nacionalno predanie i Grcite mozebi, obvinuvajki gi drugite za “etnofiletizam”, se poveke go poistovetuvaat “Vizantiskoto” so “grckoto”, pridodavajki na svojot religiski i crkoven nacionalizam nekakvo “specijalno mesto” vo Hristijanstvoto na Vizantija (koja za sebe ne mislela na nacionalen  tuku na univerzalen “vselenski” nacin, bidejki nemalo grcko tuku Istocno Rimsko Carstvo, vo koe oficijalen jazik bil latinskiot i cija prestolnina bila “Nov Rim”). No, so isceznuvanjeto na takvata Vizantija i blagodarejki na istoriskite priliki, pomesnite crkvi ja zele na sebe ulogata na “nacionalni crkvi”, cuvari i nositeli na nacionalniot identitet na eden narod. Taa ideja sega se obiduva da ja podreduva i samata sustina na Crkvata koristejki se so najnovata tradicija na “jurisdikcija” i “subordinacija”.

Zatoa bi mozele da se zaprasame od koga Carigrad e nekakvo “srediste” na Edna, sveta, soborna i apostolska, pravoslavna crkva? Zosto sega, posle 2000 godini  na hristijanskata istorija i posle poveke od pet veka od propaganjeto na Vizantija i otkako Carigrad veke ne se narekuva Konstantinopol, tuku Istanbul-odednas vo nego treba da se nadevame i ocekuvame nekakva sepravosplavna “koordinacija”, direktivi, “posreduvanje pri nedorazbiranja”?

Ocigledno da na vakvi i slicni ednostavni prasanja bi mozele da dadat pozitiven odgovor sledbenicite na patrijarhot Meletija, potrebna e edna nova eklesiologija. Otamu, vsusnost, poteknuva i placot na Mitropolitot za “razvivanje” na eklesiologija vo pravec koj ne bi bil rezultat na zivo svetotainsko iskustvo na Duhot na Crkvata Hristova, tuku nekakvi novi tradicii na vlast jurisdikciska potcinetost na episkop pod drug in a edna pomesna Crkva pod druga. Toa ne e plac za slobodna Crkva od ovoj svet , tuku tokmu za usoglasuvanje i sorabotka na “crkovnata uprava” so ovoj svet, so negovite tekovi i planovi.

Protojerej Aleksandar Smeman, vo svojata kniga “Pravoslavieto na zapad”  (Cetinje 1997), predupreduva na “pogubnoto vlijanie na zapadniot nacin na mislenje na post-patristickoto bogoslovie, vlijanie koe ja prenasoci pravoslavnoto eklesiolosko vnimanie od Crkvata kako Telo Hristovo na Crkvata kako “sredstvo na ocistuvanje”,  od sevkupno kanonsko prdanije na razni sistemi na “kanonski prava”, ili so poostri zborovi kazano, od Crkva na crkovna uprava!” (str. 119-120) Toj ponatamu naveduva:

“Za Svetite Oci Hristijanstvoto nikogas ne bilo ucenje ili ideja, kako sto bi mozelo da se zakluci vrz osnova na nekoi denesni “patroloski” studii koi se zanimavaat  so “patristickata ideja” za ova, ili “patristickoto ucenje” za ona. Hristijanstvoto za Svetite Otci pred se bilo zivo iskustvo na crkvata  ili uste poprecizno -Crkvata kako iskustvo”.

“Bez iskustvoto na Crkvata, bogoslovieto na Svetite Otci nemoze da bide sfateno vo svoeto vistinsko znacenje, zosto se otuguva i pretvora vo nekakov nadvoresen ili formalin avtoritet koj sluzi za citiranje, ili pak, vo ideate za koi treba bogoslovski da se “rasprava”. Ovaa sustinska vrska i vzaemna zavisnost megu bogoslovieto na Svetite Otci i iskustvata na Crkvata cesto se previduva i zatoa sto- kako sto mnogu pati e veke receno-Otcite ne “bogoslovstvuvale” za crkvata. Se cini deka tie ne bile zainteresirani za “eklesiologijata, takva kakva sto nie denes ja sfakame: kako bogoslovska disciplina koja jai ma Crkvata kako predmet na svoeto proucuvanje i istrazuvanje, so cel da razraboti nekakvo kompletno i dosledno ucenje za Crkvata… Pojavata na eklesiologijata, kako posebna bogoslovska disciplina, e plod na somnezot, t.e. potreba za opravduvanje na neizbeznoto i navistina “normalnoto” vo onaa bogoslovija koja sebe se dozivuva prvenstveno kako racionalno, filozofsko, legalisticko ili prakticno opravduvanje na Hristijanskata vera. Ako takvo opravduvanje, kako sto deneska mnogu dobro znaeme, sekogas vodi kon procenuvanje na “Crkvata”, nejzinata vera i zivot, po kriteriumite na ovoj svet, negovite filozofii, trendovi i potrebi (zosto vsusnost proizleguva od takvi procenuvanja!), sto sekogas ima za svoka krajna posledica kapitulacija na Crkvata pred svetot!” (str. 20-22)

Licno smetam deka “problemot” na Dijasporata spaga vsusnost poveke vo domenot na sfakanjeto na Svetite Otci na zivoto iskustvo na Crkvata kako stvarnost koja go preobrazuva svetot, no koja ne e od ovoj svet, tuku vo nekakov modern eklesioloski i legalisticki sistem na jurisdikcija koja poveke bi odgovarala na nov svetski poredok i situacija.

No vo posednite decenii ima poveke od dovolno primewri da potvrdat deka ova ne se izolirani slucai, tuku eden kompletno nov pravec koja go usvoila administracijata na carigradskata patrijarsija koja ja preureduva, ne samo sevkupnata Dijaspora, tuku i odnosite na poedini pravoslavni crkvi megusebe i so carigradskata, “vselenskiot presto”, i toa po cena na edna nova koncepcija na kanonsko predanie i nov “razvoj na pravoslavna eklesiologija”.

Na ovoj fenomen moze da se pristapi od glediste na povisoka bogoslovska nauka (eklesiologija, istorija na Crkvata, kanonsko pravo i t.n.), no zagovornicite na tie idei se povikuvaat glavno na Predanijata i na kanonite na vselenskite sobori. Vazno e da se napomene deka Predanieto na koe tie se povikuvaat, ne proizleguva od samata sustina na Crkvata kako Bozestvena ustanova, tuku od nejziniot odnos kon ovoj svet i ulogata koja Crkvata ja prifatila vo opstestvoto vo odredeni periodi na istorijata. Mislam deka po ova prasanje, Svetoto predanie moze uslovno da se podeli na dva vida:

1. istorisko (so podatoci, pisuvano, kanonsko) i

2. zivo (prakticno iskustvo na Crkvata, svetotainsko i opitno-bogoslovsko).

Prvoto, istoriskoto ili “kanonskoto” Predanie, vo sekoj slucaj se orientira po vtoroto, zivoto duhovno iskustvo na Crkvata, bez koe prvoto nemoze da se razbere. Bidejki poddrzuvacite na idejata za “nad-jurisdikcijska vlast na Carigrad vo Pravoslavnata Crkva” se povikuvaat na kanonite na Vselenskiot sobor, ogranicuvajki se tuka vo najkratki crti, samo na kanonskoto razgleduvanje na takvoto ucenje.

TEORIJA NA NAD-JURISDIKCIJSKA VLAST NA CARIGRAD

Zagovornicite na ovie teorii voglavno se povikuvaat na tretoto pravilo od Vtoriot Vselenski Sobor kako in a 9., 17., 25. I 28. Pravilo na Cetvrtiot Vselenski Sobor. Nakratko, tie kazuvaat deka 3. pravilo od Vtriot sobor, koj glasi: “Episkopot na Carigrad neka ima predimstvo na cest po Rimskiot episkop, so toa sto onoj grad e Nov Rim”, vospostaveno od Otcite “ednakvo ucestvuvanje (na Carigrad) vo isklucitelni privilegii na prviot tron (prima sedes)”, t.e. “ednakvost vo staresinstvo”. (Perennial Ecclesiastical Ministry; www.patriarchate.org)

Vo ponatamosniot razvoj na nastanite, kako tie tvrdat, svetite Otci na Cetvrtiot sobor navodno “go uvidele postoenjeto na prifateno voobicaeno pravo” zosto, po niv, “site episkopi skoro od site provincii od Istok se obrakale na Prestolot (Carigrad) za rabotite povrzani so verata i poredokot”. Togas, se veli ponataka: “preovladuvala tendencijata da prvenstvoto na cesta se upotrebuva i za administrativni proekcii. Pravilata 9 i 17 od Cetvrtiot sobor ki ja osigurale ovaa nad-jurisdikcijska vlast na prestolot na carigrad vo dobro odmerenata formula: Ako nekoj bide povreden od svojot Mitropolit, da se sudi pred golemata oblast na egzarhot ili pred prestolot na Konstantinopol!”

Megutoa ova pravilo so nisto ne pokazuva deka toa vazi za celata Vselenska Crkva, tuku samo za Carigradskata Patrijarsija koja ima pravo da sudi na sporove vo svoite mitropolii. I pokraj toa, tekstot prodolzuva vo ist stil: “Ovie dva kanoni otsekogas bile ustavni odredbi na kanonskoto pravo na Carigradskiot presto da sudi na svestenstvoto od bilo koja jurisdikcija na Istok”- se zaklucuva na krajot.

Duri koga bi i ova, so nisto ne potkrepeno tvrdenje deka “site epikopi od skoro site provincii na Istok se obrakale na ovoj Prestol”, tesko bi mozelo da se zakluci ona sto ponatamu tvrdat pretstavnicite na Carigrad; “ Taka praviloto 28 od Cetvrtiot sobor na kanonskite razvoi na patrijarskite vrednosti i jurisdikcijata na Noviot Rim i toa spoi isklucitelno staresinstvo po cest so obicna administrativna jurisdikcija”! (site citati prezemeni od Perennial Ecclesiastical Ministry; www.patriarchate.org)

Da se obideme vo 28Pravilo od Cetvrtiot sobor da ja pronajdeme smislata koja navodno go spojuva prvenstvoto na cest so prvenstvoto na vlast nad “ bilo koja jurisdikcija na Istok”. Toa pravilo glasi:

“Sledejki gi vo se Svetite Otci i objavuvajki procitanoto pravilo na 150-te najbogoljubivi epikopi sobrani na Soborot vo carskiot Konstantinopol na Noviot Rim, vo vreme na bivsiot car, blazeni spomeni na Teodosie Veliki, isto i nie odreduvame i zaklucuvame za predimstvata na najsvetata crkva na istiot Konstantinopol na Noviot Rim. Zosto Otcite na prestolot na stariot Rim so pravo go daruvale predimstvoto bidejki toj grad navistina bil carstvuvacki. Pottiknati od istata namera  150 najbogoljubivi episkopi priznaa ednakvi predimstva in a najsvetiot presto na Noviot Rim, razumno presuduvajki da gradot koj e udostoen so car i senat i koj gi ima istite predimstva kako i stariot carski Rim, bide velican iv o crkovnite raboti id a bide vtor posle stariot Rim. Prema toa, samite mitropoliti na pontijskata, aziskata i trakijskata oblast, a isto taka i episkopi na varvarite vo spomnatite oblasti, ke bidat rakopolozeni od spomnatiot najsvetol prestolna nasvetata crkva na Konstantinopol. So drugi zborovi, sekoj mitropolit od spomnatite oblasti so oblasnite episkopi ke rakopolozuvaat eparhijski episkopi, kako sto e vo bozestvenite pravila zapovedano. A mitropolite na istite oblasti, kako sto e kazano, ke gi rakopolozuva arhiepiskopot na Konstantinopol, koga po soglasenata odluka sprema obicajot, toj bide obavesten.”

I pokraj najdobrata volja, od ova nemoze da se zakluci deka otcite od Cetvrtiot Vselenski Sobor na ovaa prilika i na vakov nacin mu dodelile na carigradskiot presto, ni pomalku ni poveke, “Nad-jurisdikciska vlast” vo celata Hristijanska Crkva, zosto tuka se raboti samo za jurisdikcijata na Carigradskiot arhiepiskop  na teritorijata na Vizantija, a ne vo Rim ili cela Afrika, Azija, Palestina, Evropa i t.n. Osven toa, koga Otcite kazuvaat “deka priznale ednakvo predimstvo na najsvetiot presto na Noviot Rim”,  tie gi objasnuvaat i pricinite za svojata odluka:”razumno prosuduvajki da gradot koj e udostoen za car i senat, … gi ima istite predimstva kako i stariot Rim”, sto go potvrduva krajot na recenicata:’… id a bide vtor posle stariot Rim”.  Znaci vo ova pravilo ne se zboruva duri i za ‘ednakvost vo staresinstvo”, a uste pomalku za “von-teritorijalna” jurisdikcija na Carigrad, zosto tie nedvosmisleno go stavaat po rang da bide ‘vtor posle onoj (Rim)”.

Mora isto taka da zabelezime deka nemoze da se najde deka bilo koj vo tekot na site ovie izminati vekovi, na takov nacin go tumacel 28 Pravilo od Cetvrtiot Vselenski Sobor. Da se dade na ova Pravilo nekoja druga smisla i znacenje denes, koga i pricinite sto dovedoa da se vozdigne Carigrad na vtoroto mesto posle Rim-odamna prestanaa da postojat, ednostavno toa e nevozmozno!

Od pravoslavna tocka na glediste, logikata na denesnite tolkuvaci deka Carigrad ne samo sto ja deli “prvata stlica so Rim” tuku uste i postanuva “nad-jurisdiksicka vlast”, vo najmala raka e dvokratno cudna.

Prvo: pisatelite na ovie teorii bi trebalo da gi znaat osnovnite raboti, kako na primer, deka vo Pravoslavieto e opsto prifateno deka Rim zaradi eresi otpadna od Ednata sveta soborna i apostolska crkva i deka so toa nemoze da zavzema nikakvo mesto vo nejziniot poredok, a najmalku prvo. So toa Carigradskiot presto zazema prvo mesto po cest i nema nikakvi potrebi denes, posle tolku vekovi, da se povikuva na stariot Rim za potoa da se vospostavi nekakva paralela i nekakov “prima sedes” so nego, t.e. “ednakvo ucestvuvanje (na Carigrad) vo isklucitelni privilegii na prviot tron”? Osven ako nekoj ne sprema teren za obezbeduvanje na istoto prvo mesto, ili pak, istata stolica na koja bi trebalo zaedno da sedat papata i patrijarhot?

Vtoro: mozebi nekoj smeta deka vo idnina ke dojde do edinstvo na “Rimokatolickoto i Pravoslavnoto Hristijanstvo”- kako sto na istoto mesto i go narekoa. Vo toj slucaj, ako Rim bi go pobaral pravoto na “prima sedes”, Carigrad bi bil na vtoro mesto po rang in a takov nacin podreden na prviot Rim. Mozebi zatoa se pobrzale da obezbedat barem sosema ist znacaj na staresinstvo, naglasuvajki za sekoj slucaj, deka site “jurisdikcii se ograniceniso specificni geografski granici…vklucuvajki go i Rim, osven sto Crkvata na Konstantinopol ima ekskluzivna privilegija da deluva vo von-teritorijalen kapacitet vo odnos na crkvite vo Dijasporata, kako id a ima pravo da sudi vo sporovi. (Canonical Ecclesiastical Jurisdiction of the Ecumenical Patriarchate; www.patriarchate.org)

Vo sekoj slucaj, cudnite pricini doveduvaat do uste pocudni konstrukcii!

Deka ne samo oficijalnata prezentacija na Carigradskata patrijarsija, pod naziv :”Vselenska patrijarsija na Konstantinopol”, e ispolneta so vakvi apsurdni i novokomponirani tolkuvanja, ke go navedam i primerot na veke spomnatoto predavanje na mitropolit Jovan, vo koe veli:

“Drevniot kanonski princip vospostaven na Prviot Vselenski Sobor (8. kanon) kazuva deka vo eden grad moze da stoluva samo eden episkop bez razlika na postoeckite kulturni ili nacionalni razliki megu zitelite na gradot. Tokmu toj princip e pogazen na eden navistina skandalozen nacin od strana na Pravoslavnite crkvi denes”.

Zaradi podobro razbiranje i tuka e potrebno da se navede celiot tekst na 8. Kanon od Prviot Vselenski Sobor koj glasi: “Za onie koi nekogas se narekuvale sebesi “cisti”, koga priogaat na katolicanskata i apostolskata Crkva, svetiot i velikiot Sobor odredi da posle hirotesijata ostanat takvi vo klirot. Posle se ova, tie treba pismeno da ispovedaat deka se soglasni i deka ke posleduvaat na dogmatite na katolicanskata i apostolska Crkava. Toa znaci deka ke bidat vo zaednica so dvobracnite i so onie koi za vreme na progonite padnale, a na koi im e odredeno vreme i rok za kaenje i prostuvanje, za da i tie bi sleduvale vo ucenjeto na katolicanskata Crkva. Znaci nasekade, bilo vo sela ili gradovi, kade tie bi se zateknuvale kako klirici sami rakopolozeni, neka i tie ostanat vo toj cin. A ako tamu postoi episkop ili prevziter na katolicanskata Crkva, a nekoj od recenite pristapi, ocigledno deka episkopot na Crkvata ke go ima episkopskoto dostoinstvo. Onoj koj od takanarecenite katari se narekuva episkop, ke ima prevziterska cest, osven ako episkopot presudi deka i toj moze da zaednicari vo episkopskoto dostoinstvo so samoto ime. Ako iva ne mu se dopaga, treba da mu se pobara mesto ili horepiskop ili prezviter, za da se vidi deka e vo klirot, a da nema dva episkopa vo gradot.”

Znaci, i na laikot mu e jasno deka tuka se raboti za konkreten slucaj na primanje na katar vo Pravoslavieto i toa na domasen teren, a ne za nekakov princip na “stoluvanje na eden episkop” vo gradovite na Dijasporata, “bez razlika na postoeckite kulturni ili nacionalni razliki megu zitelite”!

Megutoa cudno e sto Mitropolitot pergamski upotrebuva isklucitelno jaki zborovi za eden tolku slab primer. Dali toj se nadeval deka se obraka na neuki luge ili pak ne mu e griza za ispravnoto tolkuvanje, verojatno ke ostane misterija?

Za zal, vakvoto proizvolno prosiruvanje na znacenjeto na kanonite ne e osamen slucaj. Ima mnogu primeri vo novite “vselenski hipotezi”, kade citanjeto na poedini pravila na vselenskiot sobor se naveduvaat pokraj dodatni kategorii, po vkus i potreba na pisatelot na kogo osnovna cel e pretstavuvanje na carigradskata Patrijarsija kako “Pravoslaven centar” koj ima administrativna vlast vrz celata Dijaspora.

DIJASPORA I KANONI

Prasanjeto na pravoslavnata dijaspora ne e mnogu obrabotuvano prasanje vo kanonskite prava, veli Dr. Dimso Peric vo napisot “SPC i nejzinata Dijaspora” i objasnuva: “Pricinata bila ednostavna. Toa prasanje nikoj ne go postavuval se dodeka bivsiot atinski mitropolit Meletije Metaksakis, energicen borec za idejata na panelenizam, ne stana Carigradski patrijarh (1921-1923)”. Panelenizmot zastapuva ideja za edna pravoslavna drzava i Crkva, ne samo za site Grci tuku i za site ostanati pravoslavni bez razlika na postoeckite kulturni ili nacionalni razliki”-kako sto veli mitr. pergamski Jovan-kako nekogasnata mokna vizantijska imperija. Carigradskata patrijarsija denes   vrvi od sledbenici na patrijarhot meletije IV, koj ja vovede novoizmislenata teorija na potcinuvanje na celata Dijaspora na Carigrad, teorija koja pred nego nikoj, nitu vo samata Carigradska crkva ne ja zastapuval. (vidi: Sergije Troicki, Crkovna jurisdikcija nad pravoslavnata dijaspora, Srem, Karlovci 1932g)

Na ova treba da se dodade i toa deka prasanjeto na pripadnosta na bilo koja i kakva dijaspora sama po sebe voopsto ne e logicna i poradi toa bi moralo da se ukine od dnevniot red na idniot Svet i Velik Sobor. Zosto Dijasporata moze da bide samo ona sto e-Dijaspora, samo vo odnos na pripadnost na nekoja jurisdikcija (na pr. srpska dijaspora, ruska, grcka i t.n.) inaku voopsto ne bi mozela da se narece Dijaspora, tuku naselenie na odredeni zemji. Samiot fakt deka taa se narekuva Dijaspora ja odreduva nejzinata pripadnost.

Razni pravoslavni jurisdikcii, rasprostraneti na site pet kontinenti i koi voopsteno se narekuvaat “Pravoslavna dijaspora”, ne postojat nitu pak nekogas postoele kako edna Celina. Ako site pravoslavni pripadnici na razni pomesni crkvi vo Dijasporata bi mozele so eden zaednicki naziv da gi nareceme “Pravoslavna dijaspora” i so eden administrative poteg da ja resime nivnata sudbina, zosto utre toa ne bi mozele da go napravime so ostanatite Pravoslavni, bez razlika?

Specijalnosta na vakvoto globalisticko voopstuvanje e izum na mondijalistite koi bi sakale se da “stavat vo edna vreka” i potoa so nea da raspolagaat kako sakaat. Zatoa vakvoto voopstuvanje poveke lici na politicari so novi, globalisticki tendencii, koi ne samo sto go rusat i potkopuvaat  suverenitetot, tuku in a sekoj nacin izbegnuvaat da zboruvaat za poedini drzavi i narodi, sluzejki se namesto toa so ili geografski nazivi ili poimi kako “regioni”, “blokovi na zemji”, “svetska zaednica” i t.n. Nivnata griza e sekogas za celoto covestvo, koe vsusnost e nivna prva i krajna cel. Dodeka grizata za poedini nacionalni drzavi se sveduva voglavno na nivnoto doveduvanje vo red so pomos na razni “procesi na demokratija” i ostanati covecki i politicki “slobodi”. A seto toa navodno, zaradi “opstoto dobro i napredok na celata covecka rasa”.

Takvite licemerni idei i voopsto, takvoto razmisluvanje, vo opstata trka na krajno sekulariziran i materijaliziram svet za bogatstvo, se vovlekuvaat i megu Pravoslavnite, taka sto ne e cudno da se slusaat nekompetentni mislenja vo polza na vakviot stav kako: “Pa sto; treba i nie Pravoslanite treba edns da se organizirame! Dosta bevme zad drugite! Nemozeme vo 21 vek so ureduvanje i obicai od 19 vek!” i t.n. Ako imame vo predvid i toa deka Carigradskata patrijarsija osven svoeto sediste vo Zeneva (kade nema ni nekolku stotina pravoslavni vernici) ivo Brisel ima i svoe postojano Biro pri sedisteto na Evropskata Unija-iako ne e jasno koj go finansira nejzinoto izdrzuvanje i so koja cel-togas  barem nemora da nagagame od kade doagaat takvite idei.

Od pravoslavna tocka na glediste, prasanjeto bi trbalo da glasi : Dali Carigrad saka da ja prosiri svojata jurisdikcija na site geografski teritorii koi se nadvor od granicite na pomesnite crkvi-bez razlika na `itelite von iv; ili pak naslednicite na Meletije IV od nekade polozuvaat pravo na clenovite na tie isti pomesni crkvi vo Dijasporata, samo zatoa sto tie se pravoslavni? Da bidam uste pojasen, dali predlogot za prezemanje na Dijasporata od strana na Carigrad postaven, da taka kazam, na geografska ili covecka osnova?

Sto se odnesuva do kanonite, von iv mozeme da najdeme primeri na slicni situacii koga vernicite i erarhijata na edna pomesna crkva zaradi nevolji, vojni i osvojuvanja, privremeno se naseluvale ili za stalno na teritorija na druga pomesna crkva. Praviloto 39 od Sestiot Vselenski sobor naveduva slucaj koga arhiepiskopot “Jovan, pretstoitel na ostrovot Kipar, zaedno so svojot narod zaradi varvarskiot napad i za da se oslobodat od neznabozackoto ropstvo id a verno se pokoruvaat na skiptrata na najhristijanskata drzava; od toj ostrov se preselil vo oblasta Helespont…. Zatoa nie razgledavme da bide socuvano, nepromeneto, ona sto e dadeno na prestolot na gorenavedeniot maz od bogonosnite Otci, nekogas sobrani vo Efes, da ima nov Junstinijanopol, ogleduvajki se na site drugi episkopi potcineti na najbogoljubezniot pretstoitel Jovan, od kogo, ako treba, i samiot episkop na gradot Kizika da bide rakopolozen” (39 pravilo VI Sobor).

Paga vo oci i toa deka Otcite prosudile deka “coveckiot faktor” i povazen od “geografskiot”, taka sto iako Jovan se nasol vo Helespont, na geografska teritorija pod jurisdikcija na Carigrad, Soborot mu dava da ima pravo na Konstantinopol i da nacalstuva nad site episkopi na taa oblast, pa i samiot episkop helespontskiot grad Kizika da mu se pokoruva id a, ako treba, od nego da bide rakopolozen. A, dokolku Jovan umre, negoviot naslednik da bide rakopolozen ne od Carigrad, tuku od svoite episkopi po drevniot obicaj. Zosto? “ Zatoa sto bogonosnite nasi Otci rasudile deka treba da se cuvaat obicaite koi se vo sekoja pomesna crkva”, kazuvaat 174 episkopi sobrani vo crskata palata vo Konstantinopol vo prisustvo na carot koj isto taka gi potpisal site soborski odluki. (vidi Dr. Radomir Popovic, Vselenski sobori, Belgrad, 1997, str. 129) Otcite sekako mnogu razmuno prosudile, nesprecuvajki da sekoja Majka Crkva se grizi za svoite duhovni ceda, bez razlika na nesekojdnevnite priliki, kako id a ne ja ukinuvaat duhovnata vlast i dostoinstvo na pastirot od cisto geografski pricini.

Vsusnost i da doslo do nekakvi “nekanonski” situacii i “nenormalen poredok”, kako sto denesnite ucenici na Meletije tvrdat, Otcite vo prethodnoto 37 pravilo na istiot Sobor veke go ustanovile principot: “Bidejki potrebata za vreme, koja go sprecuva tocnoto cuvanje na pravata, ne mora da gi stesnuva granicite na upravata”!

Gledano vo ova svetlo, vestackoto prasanje “na kogo mu pripaga Dijasporata?”, na perfiden nacin moze da sluzi edinstveno za nekoja krajna cel, a toa e, pretpostavuvam, doveduvanje vo prasanje i celoto osveteno kanonsko dvizenje na Edna sveta soborna i apostolska crkva i voveduvanje na “nad-jurisdikcija” na eden “univerzalen prestol”.

Zatoa o. Justin kazuva:

Nemozam a da go nemam vpecatokot i ubeduvanjeto deka zad se toa stoi edna edinstvena tajna zelba na odredeni luge od segasnata Carigradska patrijarsija, deka ovaa prva po cest Patrijarsija vo Pravoslavieto, so edna vakva koncepcija i odnesuvanje definitivno, se nametnuva na Pravoslavnite Avtokefalni Crkvi i voopsto na pravoslavniot svet vo celata Pravoslavna Dijaspora i deka toa svoe neopapisticko nametnuvanje go sankcionira so eden “Vselenski sobor”. Zatoa od 10 izbrani tocki za Sobor, vlegle, i toa kako prvi cetiri, tokmu onie koi zboruvaat za toa deka Carigrad saka da ja potcini na sebe celata Pravoslavna Dijaspora, -a toa znaci celiot svet!- id a obezbedi isklucitelno za sebe davanje na aftokefalii i avtonomii na site voopsto Pravoslavni Crkvi vo svetot, segasni i idni, davajki im pri toa i takov poredok i rang kakov toj odredi (bidejki toa e vo prasanje vo Diptihot koj neznaci samo “poredok na spomnuvanje na liturgii”, tuku i poredok na Crkvite na Soborot i dr.)

OD KADE NA CARIGRADSKATA PATRIJARSIJA NAZIV “VSELENSKA”?

Vselenskite sobori so pravo se narekuvaat “vselenski” bidejki na niv ucestvuvale episkopi i pretstavnici na sevkupnata Vselenska Crkva. Edna sveta pravoslavna crkva so pravo se narekuva i “Vselenska”, bidejki ne samo sto se prostira na site kraevi na zemjata, tuku i se dava na celata Vselena. No od kade na Carigradskata patrijarsija naziv “Vselenska” in a arhiepiskopite na Konstantinopol naziv “Vselenski patrijarh”? Kako nastanala ovaa titular koja nitu eden Vselenski sobor voopsto i ne go spomnuva i treba li sega nekakov nov i Veliki sobor koja taa saka da “koordinira”, i naposle da ja ozvanici?

Ona po koe Pravoslavnata crkva se razlikuva od Katolickata e otsustvoto na eden centar koj bi “koordiniral” so rabotata na site ostanati pravoslavni crkvi, i eden “vrhoven” sudija, kako sto i 39 pravilo na Kartaginskiot sobor nareduva: “Episkopot na prvata katedra neka ne se narekuva egzarh na ereite ili vrhoven erej ili slicno, tuku samo episkop na na prvata katedra”. Isto i praviloto 8 od Efeskiot Sobor dodava: “…da nitu eden od najbogoljubivite episkopi ne zazemaat druga eparhija koja ne bila odamna i od samiot pocetok pod negovata raka… da pod nazivot svestenicki sluzbi ne se potkraduva gordosta za svetska vlast…”!

Znaeme deka titulata Patrijarh e navisoko zvanje vo edna aftokefalna pravoslavna crkva. Voobicaeno e patrijarhot da ima pravo da gi svikuva ostanatite episkopi na Sobor, da postavuva eparhijski arhierei na koi im dava gramata ii m ispraka sveto miro za nivnite eparhii. Togas kakva nova smisla nastanuva koga Edinstvenata sveta soborna i apostolska crkava ima samo eden “vselenski presto”, eden “vselenski patrijarh” i edna ekskluzivna “vselenska patrijarsija”?

Ne e nikakva tajna deka tentenciite na Carigradskata patrijarsija se vsusnost takvi da taa saka da bide centar na Pravoslavieto id a ima nekakva “univerzalna jurisdikcija” vrz celata Dijaspora. Zosto, sepak mora da se priznae deka, bez ogled kako koj tolkuva, nazivot samo na ovaa pomesna crkva “Vselenska patrijarsija” denes nosi so sebe i prizvuk na “Vselenska jurisdikcija”.

Poslanieto na smirnskata Crkva od vremeto na carot Antonin, vo koe se opisuva macenistvoto na nivniot episkop, svetiot Polikarp, naslovena e vaka: “Crkvata Bozja koja e vo Smirna, crkvata koja e vo Filomelija in a site drugi sveti vselenski crkvi koi se po site narodi…”

Znaeme deka site ovie episkopi megusebe se ednakvi, zosto nitu eden od Boga ne primal pogolema blagodat od ostanatite. Taka i site poglavari na aftokefalnite pravoslavni crkvi se megusebno ramni i “ne e slucajno sto Sv. Teofan Ispovednik (817god)site patrijarsii gi narekol vselenski, sto i e praviot odraz na sobornosta vo pravoslavnata crkva”. (M. Petrovic, Pravoslavna dijaspora; Drzava, Belgrad 1994g) Apostolite, koi ja predale vlasta na episkopite, nemale edn pretstavnik, glasogovornik ili koordinator megu sebe, tuku site do eden bile “uciteli na vselenata”. Taka ili site episkopi se vselenski ili ne e nitu eden. Ili site crkvi se vselenski ili ne e nitu edna, bidejki tamu kade sto e eden episkop, svestenstvo i eden narod, tamu e i Edna sveta vselenska i apostolska crkva.

Zatoa, mislam deka edno eventualno ogranicuvanje na ovoj naziv, zaednicko za celata crkva Hristova, i negovata ekskluzivna upotreba samo za Carigradskiot presto, najposle otvori pat za nekakva nova eklesiologija koja ja posakuva mitr. Jovan (Zizjulas). Zosto, ako samo Carigradskata crkva e “vselenska” a ostanatite ne se, togas e priroden zaklucokot deka samo taa e toj “centar” i “bozestven temel” koj sam po sebe gi drzi vo zaednica site lokalni i aftokefalni Crkvi. Ova bi bil eden strasen cekor ponatamu vo eres rimska vo koja samo papata e “namesnikot Hristov na zemjata” i centar na edinstvenata katolicka crkva.

Za zal, vakvata isklucitelna upotreba na pridavkata “vselenska crkva”, koja vo istorijata se vovlekuva “na mala vrata” i eventualno oficijalnoto dodeluvanje na edna takva ekskluzivna titula: “Vselenska Patrijarsija na Konstantinopol”, bi odgovarala edinstveno vo slucaj koga jurisdikcijata na Carigradskiot patrijarh bise prostirala nasekade vo Pravoslavieto i ako toj, kako eden i edinstven “Vselenski patrijarh” bi imal vlast na rakopolozuvanje i postavuvanje na episkopi vo celata Pravoslavna Crkva.  Postoi opasnost da vrz osnova na ovaa titular denes se pravi obid na voveduvanje na pravoslaven papa koj bi jai mal vrhovnata vlast na sudija, koordinator (upravnik) i pretstavnik na celokupnoto Pravoslavie. Zatoa o. Justin predupreduva: “Vo posledno vreme Carigradskata patrijarsija proizvela ogromen broj na episkopi i mitropoliti, site voglavno titularni i fiktivni. Verojatno se vri podgotovka  da na idniot “Vselenski sobor” so brojnosta na titulite se obezbedat poveke glasovi za neopapistickata ambicija na Carigradskata patrijarsija”.

“Nekogas Carigrad bese ziv organizam so milioni vernici, koi brzo ja prebrodija od nadvor nametnatata kriza i iskusenie da se zrtvuva za verata i Carstvoto Bozje, a da go ostavi zemnoto carstvo. Denes, megutoa, toj ima mitropoli bez narod, episkopi koi nemaat kogo da nadgleduvaat (t.e. episkopija) i koi kako takvi bi sakale vo svoi race da ja drzat sudbinata na celata Crkva! No, denes do Florentije nemoze i nesmee da dojde do bilo kakvi vidovi. Ni odnesuvanjeto slicno na onoj od dobata na mnogute teskotii na turskoto ropstvo”.

“Crkvata so silata Bozja se rasprostre vo niza na Pomesni Crkvi Bozji.  Zaradi toa sudbinata na Crkvata veke ne e i nemoze da bide vo racete na vizantijskiot car ili patrijarh ili bilo koj miknik od ovoj svet, duri ni vo racete na “Pentarhijata” ili “Aftokefaliite”. Crkvata so pomos na silata Bozja se rasprsnala vo niza na Pomesni Crkvi Bozji so milionski stada, od koi mnogu vo nasite denovi i so krv ja zapecatile svojata vernost na Jagneto”

Smetam deka momentalno, vo megucrkovnite odnosi, optovareni so necii planovi za nekakov “Svet i Velik sobor” na izvesni racno-odbrani “pretstavnici” no ne i na site pravoslavni episkopi, koi Carigradskata patrijarsija saka sto pobrzo da gi svika i koordinira, postojat prasanja koi baraat dlaboko razmisluvanje i pravoslaven odgovor. Za zal ne mi e poznato dali SPC dostavila svoj odgovor vo vrska so toa, nitu dali vo nasata Crkva nesto se raboti po povod ova prasanje. Pa i ona sto bi trebalo navodno da bide storeno, ne mi e poznato: na primer kako glasi odlukata so koja Soborot na Srpskata Pravoslavna Crkva gi povlece potpisite na svoite pretstavnici vo Sambezi 1993 godina, a za koe doznavme samo od edna kratka novinska vest, kako ni toa dali vesta e dostavena do nadleznite vo Svajcarija.

Nesakam ni da pomislam kako, koga ke dojde vremeto, nasite episkopi povtorno ke im ostane samo da na pretstoeckiot “Svet i Velik Sobor” da gi upatat nasite najeminentni, i nepodgotveni “pretstavnici”, koi ke ne zastapuvaat po prasanja koja , kako sto izgleda, voopsto ne sme gi razgledale! Dali togas ke se pravdame: “Neka Svetiot Duh odluci”?!? Mislam deka Svetiot Duh veke odamna odlucil, samo, zosto da ne kazam otvoreno me zagrizuvaat “pretstavnicite”! Me zagrizuva mokta i vlijanieto na ovoj svet na koj nie samite Hristijani, se pomalku stanuvame otporni. Kako mozeme da izvrsime zadaca na preobrazuvanje na sebe i ovoj svet, ako staneme “partneri”, “ravnopravni ucesnici” i negovi sorabotnici vo svetskite tekovi i raboti?

Premnogu e ocigledna celta i ogromniot napor na silite na ovoj svet da se stavaat pod svoja “jurisdikcija” i uprava. Zaradi toa i dnes zvuci sovremeno i zivo, skoro dve iljadi godini staro, predupreduvanjeto na apostol Pavle : “Ne vpregnuvajte se vo ist jarem so nevernicite!” (II Kor. 6, 14)

“vtemeleno na iskustvoto na Crkvata, kako neboto na zemjata, bogoslovieto na Otcite sekogas bilo slobodno od ovoj svet i tokmu poradi toa sekogas podgotveno da se sooci so toj svet, da go “prosudi” id a go menuva. Denesnoto bogoslovie postojano se naoga vo kriza na identitetot, vo potraga na za sopstveni temeli, pretpostavki i i metodi, vo potraga za svoj “legitimitet”, a bez nikakov tvirecki ucinok, kako vo Crkvata taka i vo svetot”! (Prot. Aleksandar Smeman, Pravoslovieto na Zapad, Cetinje, 1997god str. 23)

Ona sto sega e potrebno za resavanje na vakvi bogoslovski prasanja e pred se novo i vistinsko, trezveno iskustvo na sovremeniot svet, no oslobodeno od negovoto pogubno vlijanie. Potrebno e trezveno da se rasuduva sovremenata stvarnost i odrekuvanje od mnogu, denes nepotrebni istorijski raboti koi ne ja odrzuvaat sustinata na Crkvata Hristova, tuku nejzinata refleksija ili otsjaj vo coveckoto opstestvo vo istorijata. Zosto idninata na Crkvata nemoze da se gradi na “sorabotka’ so ovoj svet niti na nejziniot sjaj od minatoto, tuku so pomos na Svetiot Duh na vistinski temel koj ednas za sekogas e postaven, a toj temel e Hristos.

Okolu prasanjeto na Makedonskata Pravoslavna Crkva stavovite se mnogu jako postaveni od strana na crkvite koi se Aftokefalni , koi treba da ja priznaat MPC, koja treba da prifati Aftonomium na Srpskata Pravoslavna Crkva kako posle toa bi barala Aftokefalnost. Denes taa ista crkva, Raskolna crkva, koja ne e dostojna da vrsi Sveta Liturgija, narodot vo nea da go ispoveda ili pricestuva.

Vo mnogu slucai se gleda deka narodot e privrzanik na MPC i e mnogu nacionalisticki raspolozen na imeto na drzavata koja ne treba da ima tolku jako politicko vlijanie kade znaeme deka nacionalizmot e krvoprolevanje, a koe Gospod i Negovite Evangelisti ne propovedale takov vid na vera i Bozestvo. Grcite veke so decenii se borat okolu vlasta vo svojata provincija , koja ke bide golem problem na Vselenskata Crkva da go resi vo slucaj da patrijarhot na Vselenskata Crkva i posle Velikiot sobor vo avgust odredi preku Gorniot Sinod MPC da ostane raskolna crkva dokolku ne se soglasi so segasnata Ohridska Aftokefalna Episkopija.

Na kraj sakam so ova da vi pokazam deka so prava vera mozeme da se pokazeme kako vistinski Pravoslavni vernici a nikako so svoite ostrici na kopjeto na neverstvoto.

Hristos Voskrese

 

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

*

You may use these HTML tags and attributes: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>